V soboto, 6.5.2023, je mladina, ki se je udeležila konjenice doživela Vipavsko dolino v vsej njeni lepoti. Zelena pšenična polja, cvetoče mokrišče Mlake, mogočni Nanos nad nami, deltasti izviri reke Vipave, kamniti mostovi, prekrasno mesto Vipava, Stari Grad, kmetija Rehar, obdelani vinogradi in konji na paši so nas očarali.
Pa začnimo čisto na začetku. Prebudili smo se v sončno in ravno prav toplo jutro. Nekatera dekleta so vstala že ob 4:00, da so lahko s Koroške prišla na konjenico v Podnanos. Bravo dekleta. Naši 4 konji so pojedli obilen zajtrk, tudi na ponije, ki so ostali doma, seveda nismo pozabili. Ob 9:00 so začela prihajati dekleta. Po uvodnih besedah smo zavzeto in natančno očistili konje. To ni bila ravno zahtevna naloga, saj so konji že zamenjali zimsko dlako za poletno. Še nekaj časa nam je vzelo sedlanje in uzdanje in že je prva skupna jahačic krenila n pot. Ostali pa na kolesa in v foto lov.
Poiskati smo morali kamniti most, najvišjo streho krito škrlami, sončno elektrarno v Porečah, mokrišče Mlake in druge zanimivosti na poti. Opazovali smo tekmovanje psov v sledenju. Kolesarili čez potok Gacka in že smo bili v Vipavi. Kolesarji smo naredili krajši postanek na mostu ob gradu Tabor, od koder se je videl Stari grad, kamor smo bili namenjeni. Prisluhnili smo zanimivim zgodbam o Vipavi in njenih ljudeh. Kmalu nas je dohitela konjenica in skupaj smo se podali na Stari grad nad Vipavo. Čudoviti razgledi nad Vipavo in Vipavsko dolino so nas spremljali vso pot do gradu. Tam smo poiskali skriti zaklad, ki ga je za nas mogoče skril naš pokojni rojak Žiga Herberstein, učen in razgledan mož, ki je veliko bral in se učil ter potoval. Sledil je nasvetu svojega učitelja, ki mu je rekel, naj ne mine dan, ne da bi kaj prebral. Po krajšem postanku in gostiji s čokolado in jabolki smo se vrnili v Vipavo, kjer smo se ustavili še na arheološkem najdišču Lanthierijeve konjušnice, obiskali TIC Vipava in sarkofage na pokopališču.
Med vinogradi smo prijahali do kmetije Rehar, kjer so nas gostoljubno sprejeli in pogostili z odličnim kosilom. Čas smo izkoristili za navezovanje stikov, druženje in smeh. Mimo vinogradov, sadovnjakov in pašnika s konji smo se vrnili v Podnanos. Najmlajša dekleta so pocrkljala še naše ponije in jih peljala na pašo. In že smo bili tudi jahači doma. Doživeli smo nepozaben dan na konjih , kolesih in predvsem drug z drugim. Ponovimo, obvezno.
